Povzetek: Avtor v članku analizira novo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede presoje splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah, ki se nanaša na kredite v švicarskih frankih. Po tej praksi za nepoštenost valutne klavzule zadošča že sama nepreglednost določila, iz katere sama po sebi izhaja tudi že nepoštenost. Ker gre za glavni predmet pogodbe, je posledica ničnost celotne kreditne pogodbe. VS RS se glede spremembe sodne prakse sklicuje na sodbe Sodišča EU v zadevah BNP Paribas, vendar iz njih ne izhajajo stališča, na katera se sklicuje VS RS. Direktiva 93/13 v prvem odstavku 3. člena kot merili za presojo poštenosti določa znatno neravnotežje pogodbenih pravic in obveznosti v breme potrošnika ter nasprotje z načelom vestnosti in poštenja, dopolnilno merilo pa je preglednost določila splošnih pogojev. VS RS v imenu minimalne harmonizacije tudi šteje, da v Sloveniji nepoštenost izhaja že iz kršitve načela vestnosti in poštenja ali iz znatnega neravnotežja pogodbenih pravic in obveznosti (in ne kumulativno kot v Direktivi). VS RS zahteve preglednosti razume zelo strogo: banka naj bi bila dolžna potrošnika seznaniti z vsemi informacijami, ki bi jih lahko imela glede na profesionalno skrbnost (splošna informacijska dolžnost); opustitev seznanitve s katerokoli takšno informacijo naj bi že zadoščala za nepoštenost klavzule in posledično ničnost pogodbe. VS RS prezre, da je slovenski zakon o potrošniških kreditih izrecno urejal informiranje o valutnem riziku, pogodbene klavzule, ki ustrezajo zakonom ali mednarodnim pogodbam, pa v skladu z drugim odstavkom 1. člena Direktive ne bi smele biti predmet presoje poštenosti.
