Povzetek: Pomanjkljiv pravni okvir lahko škodi učinkovitemu kolektivnemu pogajanju. Učinkovita kolektivna pogajanja in večja pokritost delavcev s kolektivnimi pogodbami pa so med ključnimi ukrepi za zagotavljanje dostojnega dela in zmanjševanje revščine zaposlenih. V vseh državah članicah EU naj bi bila najmanj 70-odstotna pokritost delavcev s kolektivnimi pogajanji. Tako določa predlog Direktive o ustreznih minimalnih plačah v EU. Nato Evropska komisija v tem predlogu določa kot enega mogočih ukrepov za spodbujanje učinkovitega kolektivnega pogajanja prav ustrezen pravni okvir. V prispevku se primerja pravna ureditev sistema kolektivnega pogajanja v javnem in zasebnem sektorju z vidika mogočega povečanja učinkovitosti kolektivnega pogajanja in predstavijo predlogi de lege ferenda. Avtorica se osredotoča zlasti na teme, kot so avtonomija kolektivnega pogajanja, stranke in veljavnost sklenjene kolektivne pogodbe. Avtorica poudarja, da slovenska zakonodaja temelji na temeljnem načelu svobodnega in prostovoljnega sklepanja kolektivnih pogodb. Zakon o kolektivnih pogodbah ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb niti ne določa njenih obveznih sestavin ali vrste kolektivnih pogodb. Vendar posebni zakon o sistemu plač v javnem sektorju določa številne posebnosti in razlike, vključno obvezne vsebine kolektivne pogodbe za javni sektor (uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede, višine dodatkov idr.) ter obsežne omejitve načela in favorem. Poleg tega posebnosti zakonske ureditve za javni sektor niso dovolj jasne in natančne.

Ključne besede: kolektivna pogajanja, kolektivne pogodbe, dostojno delo, sindikati, socialni partnerji, javni sektor, plače