Povzetek: Zaradi spremenjene paradigme vrednotenja oblastnega ravnanja, ki je v ospredje začela postavljati človekove (individualne) pravice, se je pravo o prekrških približalo kazenskemu pravu. Zajelo je celotne materialnopravne kazenske garancije, procesnopravne pa z določenimi odmiki, ob možnosti prizadete osebe, da zahteva njihovo popolno zagotovitev. Pripoznanje kaznovalnega značaja prekrškom je ustvarilo potrebo po izoblikovanju jasnega merila razlikovanja med njimi in kaznivimi dejanji. Odločilna razlika je v stopnji družbene nevarnosti, sodobneje rečeno: stopnji materialne protipravnosti ravnanja. Ta element po eni strani narekuje uporabo testa sorazmernosti v celotnem kaznovalnem pravu, po drugi strani pa iskanje presežka pri presoji prekrivanja inkriminacij prekrškov in kaznivih dejanj. V praksi Ustavnega sodišča RS ni izoblikovane teoretično dosledne doktrine obravnave teh problemov. Sporno je stališče sodišča o prosti presoji zakonodajalca na polju kaznovalnega prava, ker ne upošteva načela ultima ratio. V zadevi, v kateri je primerjalo konkurenčni inkriminaciji trgovanja na podlagi notranjih informacij iz Kazenskega zakonika in Zakona o trgu finančnih instrumentov, je sodišče opravilo ozko kvantitativno analizo zakonskih znakov, ne da bi opredelilo jasen vsebinski razlikovalni znak. Ker gre pri regulaciji trga finančnih instrumentov za področje deljene pristojnosti držav članic in EU, bi bilo treba pri presoji prekrška uporabe notranjih informacij upoštevati tudi načelo harmonične razlage.
Ključne besede: kaznovalno pravo, kazensko pravo, pravo o prekrških, načelo pravne države, načelo sorazmernosti, načelo jasnosti in določnosti, načelo razločnosti, test arbitrarnosti, prekrivanje kaznivih dejanj in prekrškov, pravna dobrina, družbena nevarnost, ne bis in idem, načelo harmonične razlage, trgovanje na podlagi notranjih informacij, Direktiva 2003/6/ES o zlorabi trga
