Povzetek: Znaki razlikovanja v gospodarskem prometu so primarno varovani s pravicami industrijske lastnine, za njihovo neupravičeno uporabo pa so predpisane tudi kazenske sankcije. Kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje oznake ali modela je v 233. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) opredeljeno z uporabo tihe blanketne tehnike. Zakon uporablja pojme s področja industrijske lastnine, ne da bi jih podrobneje opredelil, a tudi brez izrecnega sklica na specialne predpise, v katerih so urejeni, kar ustvarja precej nejasnosti glede obsega inkriminiranega ravnanja. Z analogijo intra legem je inkriminirana tudi neupravičena uporaba "druge posebne oznake za blago ali storitev". Ker je v novejši zakonodaji urejenih precej takšnih oznak, je treba vodila za presojo, katere od njih so kazenskopravno varovane, razbrati iz primerjave s skupnimi značilnostmi tistih oznak, katerih neupravičena uporaba je izrecno inkriminirana. V prispevku so analizirane nekatere značilnosti civilnopravnega in kazenskopravnega varstva firme, znamke, geografske označbe in modela. Avtor ugotavlja, da je treba analogijo razlagati tako, da je inkriminirana neupravičena uporaba tistih znakov razlikovanja, ki so pravno varovani z izključno pravico zasebnopravne narave, ki daje imetniku pravico, da vsem tretjim osebam prepove neupravičeno uporabo zaščitenega znaka. Na tej podlagi identificira posamezne pravice industrijske lastnine, urejene v slovenski zakonodaji in v zakonodaji Evropske unije, ki so kazenskopravno varovane z 233. členom KZ-1.

Ključne besede: neupravičena uporaba tuje oznake ali modela, tiha blanketna norma, analogija, znaki razlikovanja, firma, znamka, geografska označba, model