Povzetek: Aktualno stanje obravnavanja kaznivih dejanj, zlasti gospodarskih, korupcijskih in tudi drugih, še posebno tistih, ki spadajo na področje organizirane kriminalitete, izraža trend osredotočenosti pri izrekanju obsodilnih sodb storilcem teh kaznivih dejanj ne zgolj na (dolgotrajne) prostostne kazni, temveč vse bolj na odvzem protipravno pridobljenih koristi. Kljub vsem spremembam kazenskopravne, tako materialne kot procesne zakonodaje, institut odvzema premoženjske koristi v našem pravu še vedno ne dosega zakonskega namena in je v tem pogledu še zmeraj premalo učinkovit, odločanje o tem vprašanju pa vezano na prenekatere dileme. Kot nezadostno učinkovitost je treba šteti zlasti nedosledno uporabo kazenskega materialnega prava, ne dovolj izkoriščene procesne mehanizme in navsezadnje premajhen izplen izvršitve pravnomočnih sodb. V prispevku je uvodoma predstavljena pravna podlaga za odvzem premoženjske koristi, vključno z ustavnopravnimi merili, ki upravičujejo odvzem s kaznivim dejanjem pridobljenih koristi. S vprašanjem pravne narave obravnavanega instituta pa se neizbežno povezuje vprašanje ugotavljanja obsega premoženjske koristi, ki je tako v teoriji kot v praksi posebno problematično. Nadalje je v prispevku obravnavano razmerje med ukrepom odvzema premoženjske koristi in premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanca s kritičnim pogledom na aktualno zakonsko ureditev. Posebne pozornosti pa je v luči najnovejše sodne prakse deležno vprašanje ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov. V sklepnem delu prispevka so izpostavljene še nekatere procesnopravne dileme, povezane zlasti z zac?asnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi v luči pričakovanih sprememb kazenske procesne zakonodaje. Ključne besede: kazensko pravo, odvzem premoženjske koristi, znak kaznivega dejanja, začasno zavarovanje, obseg premoženjske koristi, premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, premoženje družbe, premoženje družbenikov