Povzetek: V prispevku avtor obravnava statutarne rezerve delniške družbe kot eno izmed podkategorij rezerv iz dobička. Bistvena razlika med zakonskimi in statutarnimi rezervami je v obligatornosti. Delniška družba je v odločitvi o tem, ali bo imela statutarne rezerve, avtonomna. So pa te dopuščene samo, če statut določa, da ima družba statutarne rezerve. Avtor posebej obravnava, katere so obvezne sestavine pravilne statutarne ureditve teh rezerv, če jih želi družba oblikovati v skladu z zakonom. Zahtevnejša vprašanja so povezana z bilančnopravnimi vidiki izkazovanja statutarnih rezerv, še posebno ob upoštevanju dotiranja ali sproščanja statutarnih rezerv ter izkazovanju njihovega učinka v bilančnem dobičku, ki je tudi sestavni del računovodskih izkazov v letnem poročilu družbe. Avtor obravnava posamezna v praksi odprta vprašanja, ki se pojavljajo ob statutarnih rezervah, in opredeli tudi možnost, da družba s spremembo statuta ali z novim statutom ukine obstoječe statutarne rezerve. Pri tem je treba opredeliti vir, v katerem se bilančnopravno izkaže učinek takšne ukinitve, to je v povečanem bilančnem dobičku družbe ter hkrati v opredelitvi kategorije prenesenega dobička. Ključne besede:statutarne rezerve, rezerve iz dobička, bilanca stanja, bilančni dobiček, statut delniške družbe