Povzetek: Prispevek predstavlja sodno prakso slovenskih sodišč glede odškodninske odgovornosti države nasproti posameznikom zaradi hrupa, ki ga povzročajo javne ceste. Slovenska sodišča so na podlagi več tisoč posamičnih tožb prisodila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, kamor so štela tudi pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS. Predstavljeni so posamezni vidiki te sodne prakse in relevantna sodna praksa ESČP. Avtor do sodne prakse zavzame kritično stališče. Meni, da avtomatičen prenos institutov zasebnega imisijskega prava na javnopravna razmerja ni mogoč. Treba bi bilo opraviti obsežno tehtanje interesov, med drugim pa bi bilo treba upoštevati tudi ekonomske zmožnosti države za izplačevanje množičnih odškodnin. Meni, da prisojanje denarne odškodnine v polni višini oškodovancem, ki niso izvedli nobenega od ukrepov za zmanjšanje škode (na primer zamenjava oken), ni primerno. Predlaga obravnavo po analogiji z delno razlastitvijo v javnem interesu. Opozarja na nevarnost pred preobremenjenostjo države z odškodninsko odgovornostjo. Ključne besede: javnopravna imisija, denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, odškodninska odgovornost države, prispevek oškodovanca, človekove pravice, nepogodbeno odškodninsko pravo, pravica do zdravega okolja