Pri uporabi določb ZZK-l gre za nepravo retroaktivnost, ki bi bila v neskladju z Ustavo, če bi si glede na okoliščine konkretnega primera zaupanje tožencev v trajnost obstoječega položaja zaslužilo prednost. V konkretnem primeru v celotnem obdobju od izpodbijanega vpisa dalje in še celo pred njim toženci niso imeli zakonite pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zgradbi. Vrhovno sodišče je zato izhajajoč iz načela sorazmernosti odločilo, da zaupanje nedobrovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.