Ustavno sodišče RS je v zadnjih nekaj letih popolnoma spremenilo sodno prakso glede procesne predpostavke pravnega interesa. V skladu z zdaj ustaljeno sodno prakso mora biti ta oseben, neposreden, konkreten in oprt na pravo ter mora obstajati ves čas postopka. Avtor najprej ob naslonitvi na teorijo civilnega procesnega prava analizira pomen pravnega interesa in kaj pomeni osebni, konkreten in na pravo oprt interes. Pri analizi neposrednega interesa se pojavlja vprašanje, ali ne gre tu dejansko za procesno legitimacijo, saj je neposredni učinek izpodbijanega predpisa tisti element, ki oblikuje upravičenje sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. V nadaljevanju avtor analizira nastanek in prenehanje pravnega interesa ter vprašanje subsidiarnosti ustavne pritožbe s stališča pravnega interesa.