Povzetek: V članku predstavljam razliko med formalnim in dejanskim delodajalcem, ki je pomembna v tristranskih delovnih razmerjih, v katerih se poleg formalnega delodajalca pojavlja še en ali več subjektov, ki vplivajo na pravice delavcev. Razlika med formalnim in dejanskim delodajalcem se pojavlja pri prikritem delovnem razmerju, ko se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici. Namen je izničenje ali zmanjšanje zaščite, ki se zagotavlja delavcem, oziroma izogibanje plačilu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi, v kateri je presojalo poslovni model Luke Koper v primeru delavcev IPS, odločilo, da prikrito delovno razmerje ni le razmerje, ki daje videz drugačnega razmerja, ki obstaja med strankama, z namenom zmanjšanja pravnega varstva, ampak tudi razmerje, ki navzven obstaja med dvema strankama, pa se dejansko izvaja med drugima strankama z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva. Obenem je odločilo, da 13. in 18. člen ZDR-1 nista namenjena samo tistim, ki niso v delovnem razmerju, ampak mora biti pravno varstvo delavcev zagotovljeno tudi v primerih, ko bi pogodbeno izvajanje obveznosti delavce neupravičeno prikrajšalo v njihovih pravicah. Poleg tega je odgovorilo na vprašanje, ali je v primeru konkurence dveh delovnih razmerij mogoče poseči v že realizirano delovno razmerje in v pridobljene pravice za nazaj, pri tem pa definiralo odgovornost dejanskega delodajalca za vsa prikrajšanja delavca v času obstoja prikritega delovnega razmerja.

Ključne besede: delovno razmerje, prikrito delovno razmerje, formalni delodajalec, dejanski delodajalec, obstoj delovnega razmerja, odgovornost dejanskega delodajalca, poslovni model, zloraba