Povzetek: Položaj stranke v upravnem postopku in vključevanje prizadetih sta ključni vprašanji za demokratičnost oblasti. Prispevek obravnava izbrane vidike s temi vprašanji povezanih institutov v splošni upravnoprocesni regulaciji, s poudarkom na posebnostih davčnih in inšpekcijskih postopkov. Pri tem se analizirajo teoretična in normativna izhodišča ter novejša praksa oziroma skozi podane sodne primere izpostavljene dileme, ki se nanašajo na status stranskega udeleženca. Glede na temeljni cilj davčnih in inšpekcijskih postopkov, ki so pretežno nadzorne narave in usmerjeni v varstvo javnega interesa ter večinoma posegajo v pravni položaj strank, je opozorjeno na pomen načela sorazmernosti. To pomeni, da je treba pooblastila uradnih oseb, ki te postopke vodijo, in pravice vseh prizadetih oseb ustrezno uravnotežiti, da se zadosti tako ustavnim garancijam slednjih kot učinkovitosti namena postopka. V prispevku se obravnava in kritično ovrednoti praksa iz upravnega spora in primerov izpred Ustavnega sodišča RS, ki v zadnjih letih razlagajo zadevna vprašanja, zlasti v davčni ali gradbeni inšpekciji. Analiza pokaže, da se pravice stranskih udeležencev neredko bodisi pretirano široko tolmačijo bodisi preveč ožijo, tako da se te osebe kljub izkazu prizadetosti pravnega interesa v celoti izključujejo iz postopka. Sklepno se predlaga sistemsko uravnoteženo razlaganje intervenience od primera do primera, ki bi vodilo v bolj enako varstvo pravic ter večjo predvidljivost in učinkovitost upravnih postopkov. Ključne besede: položaj stranke v upravnem postopku, stranski udeleženec, enako varstvo pravic, sorazmernost, davčni in inšpekcijski postopki, sodna praksa