Povzetek: V praksi so tožbeni zahtevki družbenikov za prenehanje družbe redki, saj se navadno družbeniki za prenehanje družbe dogovorijo sami ali pa družba preneha obstajati z zaključkom postopka tako imenovane prisilne likvidacije. V prispevku so predstavljene predpostavke za uspešen tožbeni zahtevek in obravnavani razlogi, ki upravičujejo zahtevo za prenehanje družbe. Ti so zaradi življenjske pestrosti lahko različni, zato jih Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne omejuje. Po pregledu, kdo je upravičen za vložitev tožbe za prenehanje, so navedeni primeri iz sodne prakse, kdaj se aktivna legitimacija za tako tožbo pridobi in kdaj izgubi, ter kaj storiti v primeru sočasno vložene tožbe za izključitev družbenika in tožbe tega družbenika za prenehanje družbe. Prispevek ugotavlja tudi, ali imajo družbeniki možnost izbire glede izključitve družbenika, izstopa iz družbe in tožbe za prenehanje ali pa jim je izbira omejena glede na dane okoliščine posameznega primera. Zaradi redkosti tožb za prenehanje družbe in v nekaterih delih nasprotujočih si stališč pravne teorije in sodne prakse je včasih težko izluščiti, kako se tožbeni zahtevek za prenehanje družbe pravilno glasi. Prav tako se pojavljajo vprašanja, ali je poleg zahteve za prenehanje družbe treba zahtevati tudi razvezo družbene pogodbe, od kdaj takšna razveza družbene pogodbe učinkuje oziroma kdaj nastopi trenutek, ko družba na podlagi sodne odločbe preneha. Zagotovo pa predlog za likvidacijo družbe po večinskem stališču ne more biti predmet tožbenega zahtevka, saj je likvidacijo mogoče zahtevati šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe o prenehanju družbe, poleg tega pa se ta predlog obravnava v nepravdnem, in ne v pravdnem postopku. Ključne besede: statusno pravo, prenehanje družbe, tožba družbenika