Povzetek: Svet se je skoraj nemudoma po izbruhu globalne finančne krize 2007-2009 odzval s številnimi zakonodajnimi reformami finančnega in bančnega sistema, ki temeljijo predvsem na povišanju kapitalskih in likvidnostnih zahtev, regulaciji nereguliranih finančnih institucij, učinkovitejšem nadzoru, depozitnih garancijskih shemah, obravnavi tveganj, povezanih z izvedenimi finančnimi instrumenti itd. Vendar težave, povezane s prevelikimi in preveč kompleksnimi bankami, tako imenovani "too-big-to-fail" ali celo "too-big-to-bail", ki so bistveno prispevale k nastanku in razsežnostim finančne krize, s tem niso rešene. Prispevek osvetli pokrizne predloge reforme strukture bančnega sistema na treh ravneh - na globalni ravni (G20), na ravni ZDA in EU ter na nacionalnih ravneh (Velika Britanija, Nemčija, Francija ...). Poudarek je na pravnoinstitucionalnih vidikih ločitve investicijskega in komercialnega bančništva ter stališčih stroke o njenih prednostih in slabostih. Ključne besede: globalna finančna kriza, strukturna reforma bančnega sistema, univerzalna banka, investicijsko bančništvo, komercialno bančništvo