Povzetek: Na podlagi pravila podjetniške presoje (business judgement rule) vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja in nadzora je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata.
Pri pravilu podjetniške presoje gre za odločitev med več možnostmi, ki so pravno dopustne, torej za tiste presoje, pri katerih je uprava svobodna pri odločitvi, kako bo ravnala. Iz pravila podjetniške presoje so tako izključene odločitve, s katerimi bi uprava kršila prisilne predpise. Gradnja brez gradbenega dovoljenja res načeloma ni dovoljena. Kljub temu pa v konkretnem primeru ni mogoče enoznačno zaključiti, da so člani uprave tožeče stranke zgolj zato, ker so sprejeli odločitev o gradnji deponije pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, ravnali neskrbno in s tem protipravno v smislu 263. člena ZGD-1. Nelegalno zgrajene objekte je namreč ob določenih pogojih mogoče legalizirati. Denarna kazen, izrečena tožeči stranki, predstavlja pravno priznano škodo. Da bi bila prevalitev plačila denarne kazni na člana uprave, ki odločitev o nespoštovanju odločbe državnega organa sprejme, v nasprotju z načeli kaznovalnega prava, v tem primeru ne drži. Prvi in drugi toženec sta nedvomno vedela, da z ravnanjem v direktnem nasprotju z inšpekcijsko odločbo tožeča stranka krši predpise. Generalna in specialna prevencija, ki jo zasleduje kaznovalno pravo, je v sistemu odškodninske odgovornosti članov uprave tudi v tem, da se to plačilo lahko prevali na odgovorno osebo, če so podane predpostavke za njihovo odškodninsko odgovornost.
Naročite članek
Elektronski naslov
Sporočilo
S posredovanjem mojih osebnih podatkov soglašam, da se le-ti uporabijo za namen obravnave tega naročila.