Povzetek: Prispevek na abstraktni ravni analizira, upoštevajoč tako pozitivne kot negativne recenzije Uredbe o skupnem evropskem prodajnem pravu (CESL), kaj bi njeno sprejetje in uporaba pomenili za stroškovno najbolj učinkovite in zaželene (čezmejne) transakcije. Čeprav jo je v skladu s svojim delovnim programom za leto 2015 in z namenom modifikacije Komisija umaknila s seznama zakonodajnih predlogov, ta opcijski instrument ostaja relevanten za obravnavo, saj lahko služi kot referenčni model za pripravo novega predloga, ki bo del ambiciozne zakonodaje na področju enotnega digitalnega trga. V prvem delu se avtorica osredinja na trenutno veljavno evropsko prodajno pravo, ki zaradi razlik v pogodbenopravnih režimih držav članic ne dosega potenciala, ki ga ponuja enotni trg 500 milijonov potrošnikov. Predstavljene so tudi glavne ovire, povezane s stroškovnimi funkcijami podjetij, ki le-ta odvračajo od vstopa na tuje trge, in novosti, ki jih na področje evropskega prodajnega prava prinaša predlog uredbe. Drugi del pa se koncentrira na analizo stroškov in koristi uvedbe predloga ter predvideva ravnanje podjetij glede na različne ravni evropskega standarda potrošniških pravic. Čeprav je uredbi na idejni ravni mogoče pripisati revolucionaren pomen, saj v evropski prostor vnaša izvirno koncepcijo o skupnem evropskem prodajnem pravu, ki je bila do nedavnega nepredstavljiva, ima v konkurenci pogodbenih režimov malo možnosti za implementacijo. Problematična sta predvsem narava in področje uporabe instrumenta, ki v nasprotju z namenom uredbe - reducirati transakcijske stroške in posledično spodbuditi čezmejne transakcije - zvišujeta stroške, ki bremenijo zlasti mala in srednja podjetja. Ključne besede: skupno evropsko prodajno pravo, CESL, transakcijski stroški, stroški usklajevanja, pravna varnost, čezmejne transakcije, evropski standard potrošniških pravic, opcijski instrument