Povzetek: Pomemben vidik razumevanja modernih civilnoprocesnih ureditev danes pomeni obravnava razmerij med procesnopravnimi udeleženci v postopku. Novejša reformna prizadevanja nemškega zakonodajalca, po katerem se vse pogosteje zgleduje slovenski zakonodajalec, so usmerjena v poudarjanje aktivne vloge sodnika. Trend razvoja sodniške funkcije je usmerjen v sodnikovo spodbujanje udeležencev postopka, da učinkovito in brez nepotrebnega odlašanja izvajajo potrebna procesna dejanja. Prispevek se ukvarja z vprašanjem, kje so meje sodnikove razjasnjevalne oblasti in odgovornosti v pravdnem postopku, oziroma kakšna je minimalna potrebna sodnikova aktivnost v izbranih procesnopravnih situacijah. V slovenskem pravnem redu je pomembno razlikovanje med zakonsko določeno sodnikovo aktivnostjo v zvezi z izvrševanjem materialnega procesnega vodstva ter ustavno zahtevo, po kateri mora sodnik zagotoviti in spoštovati pravico strank do izjave v postopku. Prispevek je nadalje usmerjen v potrditev teze, da se v skladu s procesnopravno ureditvijo od sodnika zahteva aktivno ravnanje v smeri spodbujanja procesnopravnih aktivnosti strank in prizadevanje za pospešitev postopka. Končno je analiza usmerjena v potrditev stališča, da kljub izpolnjenemu pogoju "zadostne (potrebne) skrbnosti" na strani strank to ne sme pomeniti, da se breme in odgovornost za rezultat postopka prelaga na sodnika, pri čemer bi bilo strankam zagotovljeno, da bi jim moral sodnik (vselej) pomagati pri navajanju ustrezne trditvene podlage in pri navajanju dokaznih predlogov. Ključne besede: pravdni postopek, materialno procesno vodstvo, sodnikova razjasnjevalna oblast, odprto sojenje, načelo sodnikove nepristranskosti, uresničitev pravice stranke do izjave v postopku, pravica do sojenja v razumnem roku