Iz sodne prakse so znani primeri, v katerih izvedenci zaradi spoznavnih omejitev ne morejo dati decidiranih odgovorov na nekatera od zastavljenih vprašanj. Sodišče tega izhoda nima, temveč mora odločiti. V primeru medicinskih kaznivih dejanj bodo spoznavne težave pogosto povezane z vprašanjem vzročnosti. Je oškodovančevo smrt povzročila zdravnikova napaka ali pa ga tudi ustrezna medicinska intervencija ne bi mogla več rešiti? Avtor analizira zadeve, v katerih sicer ni dvoma, da je zdravnik napravil napako, vendarle pa ni jasno, ali bi ustrezno ravnanje bolnika sploh lahko rešilo. Sooči dva različna pristopa, ki ju srečamo v literaturi in sodni praksi, sklicevanje na načelo in dubio pro reo in teorijo o povečanju tveganja, ter analizira prednosti in slabosti vsakega od njiju.