Avtor obravnava zahteve, ki jih glede nove ureditve davka na nepremičnine postavljajo zakonodajalcu določbe Ustave o lokalni samoupravi. Pri tem izhaja iz ugotovitev Ustavnega sodišča glede neskladnosti nekaterih določb sicer razveljavljenega Zakona o davku na nepremičnine zaradi neskladnosti s 140. in 142. členom Ustave. Sodišče je zlasti poudarilo, da mora ta davek večinsko pripadati občinam in da mora zakon omogočiti tolikšna pooblastila občin glede urejanja tega davka, da občine lahko zagotovijo financiranje svojih nalog z lastnimi viri (kar vključuje ta davek) in da lahko tudi z njim uveljavljajo občinske politike. Na podlagi tega avtor oblikuje več predlogov glede prihodnje zakonske ureditve davka na nepremičnine, za katerega predlaga, da v celoti pripada občini in da ima občina široko avtonomijo glede njegovega urejanja, hkrati pa navaja tudi meje in pogoje tega urejanja, ki jih mora določiti zakon.