Prispevek predstavlja institut vračanja daril, do katerega pride zaradi prenehanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti. Gre za darila, ki sta si jih dala zakonca, pa tudi darila, ki so jih zakoncema dale tretje osebe, praviloma bližnji sorodniki. Avtor se ne strinja s prevladujočim stališčem v sodni praksi, po katerem razveza pomeni odpad kavze, ki avtomatično povzroči ničnost darilne pogodbe, njena posledica pa so vrnitveni zahtevki na podlagi neupravičene obogatitve. Navaja argumente za to, da mora biti odločitev za prenehanje pogodbe v rokah stranke. Izmed dveh možnosti uveljavitve oblikovalne pravice, to sta sodna razveza pogodbe ter izvensodni preklic, je boljša druga možnost, saj omogoča izvensodno rešitev. V vseh primerih daril, ki si jih dajejo zakonci, partnerji oziroma jih tem dajejo sorodniki, je mogoče šteti, da je obdarjenec ob sklenitvi pogodbe vedel, da se darilo daje glede na zakonsko zvezo oziroma življenjsko skupnost. Pri darilnih pogodbah, pri katerih nagib ni zakonska zveza, pa se zahteva, da je bil obdarjenec s posebnimi pričakovanji darovalca seznanjen. Če se pričakovanja ne uresničijo, je mogoče zahtevati vrnitev darila (darilo z bremenom). Pri odplačnih pogodbah pa podobnemu namenu služi institut spremenjenih okoliščin.