Članek želi nakazati nekatere poglede na sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (Court of Justice of the European Communities - ECJ), v nadaljevanju Sodišča EU. Ugotavljamo, da smo v sodni praksi Evropske unije (EU) soočeni s primeri (ne)diskriminacije ob prizadevanjih za gospodarsko rast in razvoj s pomočjo tujih neposrednih investicij (Foreign direct investment - FDI). Pri pregledu sodne prakse Sodišča EU v zvezi z osebnimi olajšavami smo ugotovili, da je treba upoštevati ne samo prepoved diskriminacije, temveč tudi prepoved prikrite diskriminacije. Zato bi bilo treba pripraviti novo, nediskriminatorno zakonodajo, na podlagi katere bi lahko Sodišče EU ustrezneje in predvsem na enak način razsojalo v dokaj podobnih (enakih) primerih. V veliko pomoč bi lahko bili tudi izpopolnjeni davčni sporazumi med posameznimi državami o dobropisih za neplačani davek kot mehanizem pomoči hitreje razvijajočim se in nastajajočim ekonomijam. Iz sodne prakse Sodišča EU je razvidno, da je obravnava davčnih zavezancev po načelu najugodnejših pogojev (most favoured nation treatment - MFN) prej izjema kot pravilo. Posebno pozornost namenjamo tudi skritim rezervam z vidika sodne prakse Sodišča EU. Sodna praksa lahko v čezmejnih primerih nasprotuje neposredni obdavčitvi skritih rezerv, če te niso bile obdavčene v domačem okolju.