Odprava spora oziroma negotovosti predstavlja podlago (causo oziroma pogodbeni razlog) poravnave. S sklenitvijo dogovora pa stranki medsebojnega spora nista prekinili in nista odpravili negotovosti o medsebojnih obveznostih in pravicah. Iz njegove vsebine jasno izhaja, da je mogoče tudi po njegovi sklenitvi (ne)utemeljenost izplačila v poravnavi dogovorjenega zneska odškodnine ponovno ugotavljati v sodnih ali drugih postopkih. Dogovor torej nima podlage, ki je lastna pogodbi o poravnavi, kot jo urejajo 1050. do 1059. člen OZ. Pogodbeni razlog za sklenitev spornega dogovora je bil izključno obvarovanje pravnega položaja prve toženke. Z njim se tožnik ne le odpoveduje višji odškodnini od dogovorjene, ampak se hkrati zavezuje vrniti dogovorjeni znesek odškodnine, če bi se kasneje na kakršenkoli način izkazalo, da ni podana odgovornost zavarovanca prve toženke. Ob tem, ko sporni dogovor tožniku odvzema pravico do uveljavljanja drugačnega obsega odgovornosti od dogovorjenega, toženki v tem smislu pušča odprto pot. Upoštevanje dogovora bi zato privedlo do izigranja tožnika kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Zato nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava - načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih iz 4. člena OZ, načelu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ kot tudi omejitvam pogodbene svobode iz 3. člena OZ, in je upoštevaje četrti odstavek 39. člena in prvi odstavek 86. člena OZ ničen.