V prispevku so predstavljene osnovne poteze razvoja instituta garancije, ki se je razvil kot dopolnitev instituta odgovornosti (jamčevanja) za stvarne napake, namenjenega varstvu osnovnega interesa kupca pri vsaki prodajni pogodbi - da za svoj denar dobi stvar, ki v skladu s pogodbo služi svojemu namenu. V državah s tržnim gospodarstvom se je garancija razvila kot prostovoljna dodatna obljuba podizvajalca in/ali prodajalca, s katero želi ta potrošniku sporočiti visoko kakovost svojega blaga in tako izboljšati svoj tržni položaj. V nekdanjih socialističnih državah z omejenim delovanjem trga je bila za določene kategorije proizvodov predpisana obvezna garancija. To je veljalo tudi za Jugoslavijo, Slovenija pa je ta sistem obdržala. Evropska unija je z Direktivo 1999/44/ES o potrošniški prodaji in garancijah predvidela sistem obveznega jamčevanja za stvarne napake, nadgrajen z možnostjo prostovoljne garancije. V prispevku so obravnavane podobnosti in razlike med institutoma jamčevanja za stvarne napake in obvezne garancije, vprašanje smiselnosti slovenskega sistema varstva kupca ter vprašanje njegove skladnosti z evropskim pravom.