Zdravstveni absentizem v sistemu agencijskega dela v Sloveniji:…
Povzetek: Slovenija se že slabo desetletje uvršča v skupino držav EU z največ izgubljenimi delovnimi dnevi na zaposlenega zaradi bolniških odsotnosti. Slovenska znanost in stroka prepoznavata zdravstveni absentizem kot resen družbeni in pravni problem, ki ima različne značilnosti glede na karakteristike delovnega razmerja posameznega zaposlenega. Študije so pokazale, da so delavci z začasnimi pogodbami, katerih status pri delodajalcu dolgoročno ni stabilen, bistveno manj odsotni kot zaposleni za nedoločen čas pri istem delodajalcu. Prispevek problematizira vprašanje razlik v zdravstvenem absentizmu med stalno zaposlenimi delavci in napotenimi (agencijskimi) delavci. Agencijsko delo se namreč v literaturi pogosto poudarja kot tvegano za delavca v smislu manj ugodnih delovnih pogojev. V raziskavi, ki je bila opravljena v tridesetih slovenskih srednjih in velikih gospodarskih družbah, je bilo ugotovljeno, da je bila letna stopnja absentizma neposredno zaposlenih delavcev v preučevanih družbah v petih zaporednih koledarskih letih za 2,71 odstotne točke višja kot stopnja absentizma agencijskih delavcev v istih družbah. Nižjo stopnjo absentizma med agencijskimi delavci lahko pojasnimo kot posledico kompleksnega spleta dejavnikov: napoteni delavci si pogosto s tem, da delajo več in so dosledno prisotni na delovnem mestu (včasih celo, ko so bolni), prizadevajo za to, da bi jih nadrejeni videli kot perspektiven kader in jim ponudili stalno zaposlitev pri uporabniku. Tako vedenje agencijskega delavca lahko vodi tudi v izgorelost, pomanjkanje delovne zavzetosti in negativno naravnanost v zvezi z delom. Agencije in uporabniki morajo zato obravnavati te izzive skupaj in napotenim delavcem zagotoviti nediskriminatorno obravnavo, tudi glede vseh ukrepov, ki spodbujajo dobro počutje, zdravje in varnost na delovnem mestu.
Ključne besede: zdravstveni absentizem, agencijsko delo, napoteni delavci, Slovenija
