Delovno razmerje za določen čas: primer iz prakse
Povzetek: V članku je obravnavan primer javne uslužbenke, ki je bila na nekem slovenskem ministrstvu za določen čas zaposlena kar devet (9!) let. Organa delodajalca, ki odločata o delovnih razmerjih, nista ugodila njenemu zahtevku na ugotovitev, da je bila od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju za nedoločen čas in da jo pristojni organ imenuje v ustrezen naziv in plačilni razred. Nato je sprožila delovni spor. Na sodišču prve stopnje je bila uspešna z zahtevkom na ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje in da ji mora tožena stranka izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi z imenovanjem v naziv višji svetovalec III. Zavrnjen je bil zahtevek za imenovanje v naziv višji svetovalec I. Po pritožbi tožene stranke, odločitvi sodišča druge stopnje, predlogu tožnice za dopustitev revizije, delni dopustitvi revizije, odločbi revizijskega sodišča in ponovni odločbi višjega sodišča je bila tožnica uspešna le deloma. Ker je bilo dokazano nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, je bila tožnica tudi oškodovana. Kljub direktivam Evropske unije in odločbam Sodišča Evropske unije ni bilo odločeno o celotni škodi, ki je tožnici nastala. Ta obsega predvsem imenovanje v ustrezni naziv, razvrstitev v ustrezen plačilni razred, napredovanje in morebitne druge zahtevke zaradi nezakonitega veriženja pogodb o zaposlitvi. Ključne besede: delovno razmerje za določen čas, nezakonito veriženje pogodb, projektno delo, imenovanje v naziv, odškodnina

Naročite članek

Elektronski naslov
Sporočilo