Notranji kanali za prijave in minimalni standardi za zaščito…
Povzetek: Prispevek obravnava določila Direktive o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, in sicer tista določila, ki se nanašajo na vzpostavitev notranjih kanalov za prijave, pogoje za zaščito prijaviteljev pred povračilnimi ukrepi in zaščitne ukrepe. Zahtevana vzpostavitev notranjih kanalov za prijave v zasebnem in javnem sektorju je dobrodošla spodbuda na področju skladnosti in integritete poslovanja v evropskem prostoru. V prispevku je predstavljeno, kateri pravni subjekti so dolžni vzpostaviti notranje kanale, komu morajo biti ti dostopni, kakšne so zahteve glede varovanja zaupnosti in omogočanja anonimnih prijav, katere postopke je treba opredeliti ter katere povratne informacije je treba podati prijavitelju in v kakšnih rokih. Posebna pozornost je namenjena določilom, ki opredeljujejo pogoje za zaščito prijaviteljev. Povračilni ukrepi se v praksi pojavljajo v mnogo oblikah in pomenijo veliko tveganje za vsakega prijavitelja. Direktiva na široko opredeljuje osebno področje njene uporabe, opozarja na pomen ustrezne informiranosti javnosti o postopkih in njihovih pravicah ter z obrnjenim dokaznim bremenom upošteva šibkejšo pozicijo prijavitelja glede dokazovanja povračilnih ukrepov. Za učinkovito zaščito prijaviteljev bi bilo nujno potrebno, da se v nacionalnih zakonodajah opredelijo pogoji, ki bodo za prijavitelje ugodnejši z vidika njihove obravnave in pravic do zaščite. Po direktivi je namreč letvica postavljena precej visoko, s čimer je zaščita zagotovljena dokaj ozkemu krogu prijaviteljev, iz katerega niso izključeni le zlonamerni prijavitelji. Breme dokazovanja izpolnjevanja zahtevanih pogojev bo za marsikaterega potencialnega prijavitelja pomenilo preveliko tveganje.
Ključne besede: prijavitelji, žvižgaštvo, dobrovernost prijaviteljev, zaščita prijaviteljev, povračilni ukrepi, Direktiva o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije
