Povzetek: V pretežno adversarnem modelu kazenskega postopka je proces iskanja resnice o preteklem dogodku odvisen od sposobnosti obrambe, da aktivno išče in zbira razbremenilne dokaze. Ta sposobnost pa je odvisna od vsaj približne enakosti preiskovalnih orodij/orožij. V položaju, ko imamo na eni strani opravka z neomejenimi finančnimi in drugimi možnostmi državnega aparata, ki so na voljo policiji in tožilstvu, na drugi strani pa posameznika, katerega možnosti, da financira obrambo svoje nedolžnosti, so vselej omejene, pa o enakosti orožij pri zbiranju in zavarovanju dokazov v kazenskem postopku praktično ne moremo govoriti in je ni mogoče na noben način doseči. Ker teoretične predpostavke, na katerih temelji adversarni model kazenskega postopka, v praksi ne držijo, je sodna kontrola oziroma možnost zbiranja in zavarovanja dokazov po uradni dolžnosti s strani preiskovalnega sodnika v okviru sodne preiskave, kot jo pozna tudi slovenski kazenski proces, edini ustrezni mehanizem pri prizadevanju za iskanje objektivne resnice o preteklem dogodku, za katero dejansko ni nobene prave alternative. Ključne besede: preiskava, pravica do učinkovite obrambe, enakost orožij, adversarni model, dokaz, zbiranje dokaznega gradiva, dokazna hipoteza, neenakost obrambnih možnosti