Povzetek: Temeljno načelo nepogodbenega odškodninskega prava pa je, da se oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj tak, kot bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (169. člen OZ). Odraz tega načela v pogodbenem pravu je, da ima pogodbi zvesta stranka zoper kršitelja pogodbe zahtevek za povrnitev celotne vrednosti izjalovljenega pogodbenega pričakovanja. Povrnjeno ji mora biti, kar je pričakovala na podlagi pogodbe, saj mora sicer sama nositi posledice kršitve pogodbe nasprotne pogodbene stranke; to pa bi bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda, ki ne pomeni le, da je treba pogodbo izpolniti, temveč tudi, da mora imeti v primeru kršitve pogodbe prikrajšana stranka na razpolago učinkovite sankcije. V tem pomenu je pravilo o omejitvi odškodnine na predvidljivo pogodbeno škodo izjema od načela popolne odškodnine. Ko je tako, pa ni nelogično, da je kršitelj pogodbe tisti, ki mora uveljavljati izjemo (nepredvidljivost škode), ki ga razbremenjuje.