Povzetek: Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga iz leta 1980 (v nadaljevanju: CISG) določa zahtevno sistematiko rokov za uveljavljanje neistovetnosti, ki od kupca zahteva aktivno in hitro ravnanje na vsakem koraku. Na abstraktni ravni je za vsak rok - za pregled, grajanje in uveljavljanje zahtevkov zaradi neistovetnosti blaga s pogodbo - določen standard primernega roka, interpretacija pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od namena samega instituta. Naloga sodišč je tako, da zapolnijo te nedoločne pravne pojme z vsebino, ob upoštevanju mednarodnega značaja Dunajske konvencije in načela avtonomne razlage. Na podlagi analize sodne prakse ne moremo pri nobenem roku govoriti o fiksaciji na točno določena časovna obdobja (razen v primeru prekluzivnega roka iz drugega odstavka 39. člena CISG), saj je to v nasprotju z idejo prilagodljivosti določb Dunajske konvencije okoliščinam konkretnega primera, vseeno pa lahko, še zlasti na področju grajanja neistovetnosti, zasledimo tendenco po vpeljevanju predvidljivosti v interpretacijo. Pristop noble month, v skladu s katerim se kot povprečen rok za grajanje neistovetnosti, ob neobstoju okoliščin, ki bi narekovale njegovo podaljšanje ali skrajšanje, predlaga enomesečni rok, je pogosto citiran, še posebno v sodbah sodišč kontinentalnih pravnih sistemov. Pri odmeri rokov sodišča največkrat upoštevajo naravo blaga, predvsem njegovo pokvarljivost oziroma obstojnost, dogovore med strankama, sezonsko naravo blaga, zahtevnost oziroma kompleksnost (okoliščine so navedene primeroma), vendar problem marsikdaj predstavlja predvsem neobrazloženost vpliva teh okoliščin na trajanje rokov, kar onemogoča njihovo konkretizacijo, posledično pa vpliva tudi na predvidljivost sodnega odločanja. Ključne besede: Dunajska konvencija, roki za uveljavljanje neistovetnosti, pregled, grajanje, odstop od pogodbe, popravilo blaga, zamenjava blaga, neskladnost, narava blaga, primerni rok