Ustavnost kot moderna pravna kultura bistveno spreminja tradicionalne poglede na razmerje med pravom in moralo. Koncept kapilarne ustavnosti z vsemi orodji, ki naj bi zagotavljala njeno praktično učinkovitost, daje občutek, da se anomalije in zlorabe prava, ki so se dogajale v totalitarizmih prejšnjega stoletja, ne morejo ponoviti. Vendar stvarnost prepričuje, da je pravni okvir samo formalni pogoj moralno-etične učinkovitosti prava. Na koncu je vse odvisno od osebnih lastnosti in integritete tistih, ki jim je zaupana praktična uveljavitev ustavnosti.