Vprašanje uporabe uredbe Bruselj I ratione temporis ostaja aktualno tudi po desetletju od njenega sprejetja, predvsem zaradi poznejšega pristopanja novih držav članic k EU in s tem podaljševanja prehodnega obdobja, v katerem velja posebno pravilo 66. člena uredbe. Vprašanje se postavlja tudi pri uporabi pravil o mednarodni pristojnosti, posebej pa je odgovor lahko zapleten, kadar gre za priznanje in izvršitev sodb. Za priznanje in izvršitev sodbe, izdane v drugi državi članici, je uredbo mogoče uporabiti le, če je v času izdaje sodbe veljala tako v državi izvora kot v zaprošeni državi. Tudi v tem primeru pa je uporaba uredbe avtomatična le, če se je tudi sodni postopek v državi izvora začel potem, ko je uredba v obeh državah že veljala. Če je bil postopek začet pred tem datumom, je uredbo mogoče uporabiti le, če je sodišče v državi izvora utemeljilo svojo mednarodno pristojnost na podlagi okoliščin, ki jih kot podlago za mednarodno pristojnost ureja tudi uredba Bruselj I, ali na podlagi mednarodne pogodbe, ki je takrat veljala med državama. Če je bila torej sodna odločba izdana v času, ko uredba še ni veljala tako v državi članici izvora kot v zaprošeni državi, je treba za njeno priznanje in izvršitev uporabiti nacionalne predpise, v Sloveniji ZMZPP ali morebitne mednarodne pogodbe. Prav tako se uredba ne uporablja, če je bila sodba sicer izdana, ko je uredba veljala v obeh državah, vendar se je postopek začel pred tem, mednarodna pristojnost sodišča, ki je sodbo izdalo, pa ni temeljila na bilateralni pogodbi ali na okoliščini, ki jo uredba Bruselj I določa kot temelj pristojnosti.