Prispevek obravnava vprašanje dokaznih standardov v pravdnem postopku. Avtor se zavzema za zadržano uporabo gnoseoloških izhodišč. Treba je razlikovati med več vrstami spoznanja. Vsebinska napolnitev dokaznega standarda mora ustrezati vrsti in naravi spoznanja v pravdnem postopku. Avtor predstavi tradicionalne poglede teorije in prakse. V nadaljevanju opozori na premik, ki se je zgodil tako v teoriji kot praksi. Dokazani standard prepričanja je bil namreč v zadnjem času presežen. Uveljavlja se dokazni standard pretežne verjetnosti. Avtor se zavzema za prožnost dokaznih standardov. Merila prožnosti so: pravna usodnost odločitve za eno in drugo stranko, narava spornega dejstva in moč razpoložljivih dokazov.