Novela ZKP-K prinaša tri povsem nove institute: sporazum o priznanju krivde, predobravnavni narok in narok za izrek kazenske sankcije, s tem pa v bistvu prvo pomembnejšo posttranzicijsko spremembo. Po tujih vzgledih vneseni naj ti zagotovijo enostavnejši, krajši in zato bolj učinkovit kazenski postopek. Ob teh novostih pa se postavlja vprašanje, kakšna je njihova idejno-filozofska podlaga, v kakšnem smislu spreminjajo metodologijo kazenskega procesnega prava, v kolikšnem obsegu se skladajo s temeljnimi načeli konceptualno nespremenjene strukture našega še vedno akuzatorno-inkvizitornega kazenskega postopka in kakšni so zakonski pogoji za priznanje krivde po tej noveli. Na ta vprašanja poskuša odgovoriti ta prispevek.