Prispevek se ukvarja z obravnavo pred drugostopenjskim sodiščem, ki je v slovenskem kazenskem postopku predvidena kot izjema, medtem ko je to v nekaterih drugih pravnih ureditvah redna pot pri preizkušanju pravilnosti prvostopenjskih odločb. Oba pristopa, določena z razlikami v pritožbenih konceptih, sta zanimiva tako z vidika zahteve po dvostopenjskem odločanju (devolutivnost), z vidika presoje dejstev, ki izhajajoč iz te zahteve pred drugostopenjskimi sodišči ne more biti enaka, in ne nazadnje z vidika danes vse bolj poudarjane dolžine kazenskih postopkov. Po pregledu njunih temeljnih opornic ugotavljamo, da nobeden izmed pristopov sam po sebi ne zagotavlja, da bi bili vsi trije vidiki hkrati optimirani, da je zato prednost v smeri kateregakoli pristopa vprašljiva in da niti teženj niti znakov, ki bi govorili za njuno poenotenje, ni opaziti. Po drugi strani pa prav zaradi tega prehodi med pristopoma niso izključeni, vendar jih brez predhodnega posega v posamični pritožbeni koncept, ki posledično zahteva temeljito rekonstrukcijo kazenskega postopka, ni mogoče izpeljati.